Stara šola nas uči, da se življene konča s smrtjo. Kaj pa če temu ni tako? Kaj, če se življenje šele tedaj zares začne? Kaj pa paralelni univerzum, vzporedni svetovi, potovanja skozi čas. Iluzija se mi zdi povsem možna. Matrica. Singularnost? Možgani so vesolje. Vladajo svetu. Podložno jim sledimo, jih nevede častimo in jih imamo za vsevedne, vsemogočne bogove ali nadsimbole.
Parazitizem? Toxoplasma gondii. Zadajajo nam ukaze, ki jih zavzeto izpolnjujemo. Ne glede na posledice. Začenjam dvomiti o Njegovi vsemogočnosti in vsesplošnem vplivu. Rad bi se pogovoril s kakšnim duhivikom in mu zastavil par vprašanj. Med drugim o samem obstoju. Smo v Božjih rokah, mar ne? Torej vendarle nekdo pazi na nas. Ampak je njegovo poslanstvo le na Zemlji? Ali seže njegova dlan dlje? Koliko daleč? Do Venere in Marsa? Sta človeška spola res različnega izvora? Anatomsko gledano smo skoraj identični. Malenkostne razlike. Še vedno je zabito v glavah večine, da je razlika očitna in zato tudi prihaja do »nesporazumov«. Idioti. Je Bog le pomočnik? Obstaja nekaj kar nadzira Njega? Ludwig B. in James Clerk M. sta našla nekaj višjega. Nekaj, kar bi utegnilo pojasniti Božje spodrsljaje in napake. Dokazala sta da ne gre za monoteizem in Bog ni edini bog. Vztrajala sta pri svojem. Edina prava religija, ki ohranja vse ostale religije, kajti vsi bogovi na Zemlji so le »pomočniki« glavnemu bogu – Entropiji. Če Entropijo prezrcalimo v npr. krščanstvo, bi Entropijo zastopal Bog, nadangela Gabrijela pa Čas. Več ko imaš, več pomočnikov potrebuješ. In ker je Zemlja najbolj laično-kaotičen prostor v univerzumu, potrebujemo za njo upravljanje večji centralni komite, z bolj izurjenim general štabom.
Čas spremeni vse. Začneš se zavedati, da svet okoli tebe pravzaprav ni resničen. Aldous H. je lepo opisal svoje potovanje skozi surrealen svet. Gonzo novinarstvo. Ha. Kdo bi danes počel še kaj takega. Tehnologija napreduje. Človekova obzorja se širijo iz dneva v dan. Hkrati pa padamo globje in globje v zajčjo luknjo. Nihče ne ve kako globoka je in kaj je na drugi strani. Potujemo v neznano? Res? Zdi se mi, da absurdno potujemo skozi čas. Nazaj v čas. V preteklost. Svet, ki smo ga že videli in doživeli. Priredimo glasovanje. Kdo bi rad spet živel v srednjem veku? Tukaj ne ciljam na takratni stil življenja a la drugi Rochesterski grof John Wilmot, Lord G. G. Byron, fukač Giacomo C., SM-ljubitelj Marquis De Sade, Paul Verlaine in Arthur Rimbaud, temveč običanjem stilu. Metanje odpadkov skozi okno drugim na glavo. Sranje vsepovsod? Sliši se zanimivo, ampak, ali bi res radi živeli v takem? Hodimo že po rumeno-opečnati potki, ki nas vodi do čarovnika. Morda pa pademo še globje. Izgubimo vse kar imamo. Bilo bi prav prisrčno spet loviti sabljaste tigrčke in bežati pred košatimi sloni.
Črne luknje so torej črne zvezde? Torej je voda enaka kamnu? Kako lahko znanstveniki enačijo dve tako zelo različni zadevi. Vse kar imata ti črni stvari skupnega, je le nastanek. Pa še ta je omejen s četrto dimenzijo. Spet se vračamo k Času kot božanstvu, ki nadzira vse kar je. Če po razčefuku supernove notranje plasti kolapsirajo zelo zelo počasi, lahko le tako nastane nevtronska zvezda. Nato tudi ta kolapsira, ker je pretežka in povzroči nastanek kvarčne zvezde. Še en kolaps. Zvezda je čedalje manjša, prostor pa se vse bolj polarizira. Prav ta polarizacija ustvarja dovolj veliko odbojnost, ki preprečuje nastanek črne luknje, torej popolnega kolapsa. Zato mora ta »proces« potekati zelo zelo počasi. Ker le tako ostane dovolj časa za polarizacijo praznega prostora. Teh odbojnih sil pa ne more premagati niti gravitacijska sila. Ergo, črna luknja ne more nastati. Zvezda se tako »stiska« in manjša, dokler na koncu ne ostane črna zvezda, ki jo ohranja polariziran prostor. Ker pa je vsak delec v črni zvezdi načeloma v stiku s kozmosom prek površine, pa informacije, ki so bile uporabljene pri nastanku črne zvezde, ne izginejo, kot se to zgodi pri črni luknji.
Že iz tega je razvidno, da črnih zvezd ni mogoče enačiti s črnimi luknjami. Črna luknja ima v središču svojo singularnost, torej
r = 0, m = ∞
iz česar sledi:
ρ = ¾ π-1 m/r3 = ∞ (oziroma kompleksna neskončnost).
Medtem ko ima črna zvezda
r = x, x ∈ ℂ, x ≠ ∞
iz česar sledi:
ρ = ¾ π-1 m/r3 = y, y ∈ ℂ, y ≠ ∞
Torej je že samo v gostoti in radiju velika razlika med zvezdo in luknjo. Potem lahko vpeljemo še Gaussov zakon težnosti:
∮∂V g dA = -4πGM
kjer je ∂V katerakoli končna površina, dA vektror. Čigar večkratnik je področje infinitezimalnega dela površine ∂V in čigar smer je navzven usmerjena površinska normala, M pa je totalna masa, ki je omejena s površino ∂V.
Potrebno je še poudariti, da je leva stran enačbe imenovana »flux of the gravitational field« oz. tok gravitacijskega polja in je vedno negativna (ali enaka nič).
Z združidvijo diferencialne in integralne oblike in s podatkom:
M = ∫V ρdV
Lahko z izpeljavo pridemo do končne enačbe:
∇ ∙ g = -4πGρ
kar je Gaussov zakon. Sicer ga je možno izpeljati tudi iz Newtonovega zakona, a ne bi sedaj o tem. S pomočjo teh enačb lahko ugotovimo, zakaj črna zvezda ni enaka črni luknji.
Črna zvezda je pravzaprav telo. Ima svojo maso, gostoto, gravitacijo in obliko. Entropično gledano je oblika krogle še najbolj učinkovita. Masa je zbrana v tem telesu. Pri črni luknji pa je vsa masa zbrana v eni sami točki. Torej ne gre za telo, ampak za eno dimenzijsko telo. Iz tukaj tudi prihaja »singularnost«.
Še enkrat na hitro ponovimo koncept črne zvezde. Kadar do kolapsa ne pride prehitro, uporabi kvantna mehanika svoje skrivno orožje, imenovano vakuumska polarizacija. V zadnjem trenutku lahko sam prostor ustvari odvojno silo med delci, ki je tako močna, da singularnost ne more nastati (kar se zgodi pri nastanku črne luknje). Edini pogoj je, da se kolaps zgodi dovolj »počasi«, da ostane dovolj časa za polarizacijo praznega prostora in s tem nastanek odbojne sile, ki je ne more premagati niti gravitacijska sila. V črni zvezdi se kolaps prekine, tik preden se ustvari dogodkovno obzorje. To pomeni, da ima črna zvezda površino kot običajna zvezda. Ker je površina tik pod mestom, kjer naj bi se sicer glede na teorijo relativnosti oblikovalo dogodkovno obzorje, gravitacijska sila ni dovolj močna, da bi preprečila svetlobi, da uide. Izsevana svetloba ima tako velik rdeči premik, da je opazovanje skoraj nemogoče. Seva torej kot črno telo. Na zunaj je zvezda tako temna kot sama črna luknja. Lahko rečemo, da je kvantni mehaniki v črni zvezdi uspelo za neskončno dolgo zaustaviti nastajanje singularnosti. To bi pomenilo, da singularnost ne more nikoli nastati.
Pravzaprav se mi sedaj ne da več razglabljati o črninah, bi se pa vprašal, ali tudi to nadzoruje Bog? Ker malo dvomim, da bi lahko možgani nadzorovali kaj takega. Po drugi strani pa je tukaj še vedno paradoks Matrice. Zakaj pa ne bi bilo možno, da obstajam samo jaz ali kdo drug in je vse ostalo le iluzija. Kreacija naših možganov. Torej Bog ne obstaja, Entropija in Čas pa sta le del naše domišljije. Vsak živi v svojem svetu, zanj veljajo samosvoji zakoni. Vse kar obstaja so eni možgani. Te pa so si ustvarili svet, kakršnega so si zaželeli, hkrati pa ustvarili tudi mene oziroma nas vse. Torej lahko zanikamo J. P. Sartrejevo teorijo. Naša dejanja niso pomembna in tudi nikogar z njimi ne ogrožamo. Hipotetično; živim svoje namišljeno življenje. V njem sem navaden fičfirič. Ampak zakaj bi si sam izbral tako življenje, če bi si lahko izbral življenje kralja, bogataša ali karkoli? Teorija odgovarja češ, da hočejo možgani izkusiti vse. Še en dokaz več, da dejanja niso pomembna. Jaz, fičfirič lahko na licu mesta storim samomor in končam svojo bedo. Poosebimo možgane v prvo osebo. S samomorom bom končal izkušnjo, si zapomnil kakšne travme sem doživljal in nadaljeval z nasledno možnostjo oblike življenja. S tem se Sartre ni strinjal; vztrajal je pri odločilnosti dejanj sedaj, kajti posmrtnega življenja ni, živiš samo enkrat. Možganizem pa bi po drugi strani lahko potrdil še nekaj drugega. Deja-vu. Vsak se kdaj spomni nečesa. Nečesa, kar se mu zdi, da je že nekoč doživel ali videl.
Samuel v življenu še nikoli ni bil izven svoje države. Nekega deževnega popoldneva pa se je odločil, da odšel na kratek izlet v Egipt. Med ogledom Keopsove piramide se mu je iznenada zazdelo, da je tukaj že nekoč bil. Spomin se mu je zdel popolnoma resničen.
Če bi možgani po neki obliki življenja pozabili, kaj, kje in kako je bilo, taka popotovanja ne bi imela smisla. Spomin se ohranja v vsaki obliki. Deja-vu torej vendarle ni napaka v sistemu. In da se vrnem na Sartrova dejanja; če bi si sami končali življenje, ne bi bilo po tem nikakršnih problemov in s tem nikogar ne bi ogrožali – vse je le jaz.
Vse to le zaradi nespečnosti. Samo še zobke si umijem in se z odejico pokrijem. Zapreš oči. Alfa. Ležiš. 10 min. Druga faza. Beta. 30 min. Gama. Globok spanec. 60 min. Theta. 90 min. Hitro-premikajoče-oko. REM. Sanje.
Poizkus...
